Zadnje čase sem bil deležen zanimivih dognanj. Življenski procesi za katere sem mislil, da nikoli ne bom razmišljal o njih. Da bodo enostavno sama prišla na plano. Sama dozorela v meni. Se izkazala za pravilna. Da je res, kar sem sanjal kot otrok. Ko sem se videl samo v nečistosti lastnih misli. Povedali so mi, da je lažje razumeti, če ne olepšavam svoje stavke s pridevniki, kateri načeloma sploh ne zvenijo tako slabo. Kot bi dajali mojim stavkom posebno težo. Da resnično moja misel izzveni plodno in smiselno. Kot majhen otrok še sedaj iščem popoln pridevnik, ki bi ugajal vsaki besedi. Univerzalno čutečo beseda, ki bo nadvladala vse besede. Se poigrala z njimi in preko katere se bo lahko čutilo vsa čustva, katera sploh smejo obstajati.
Danes bom mirno spal. Brez občutka krivde. Brez enega samega moralnega zadržka. Brez samega sebe v pogledu, kot sem vajen drugače. Nikakor se mi zdi zmotno, da sem tako živel svoje življenje. Da sem naredil toliko neumnosti. Da sem prizadel ljudi okoli sebe. Da sem včasih pozabil kdo resnično sem. Mogoče je bil to klic po nečem lepšem. Po nečem veliko bolj ognjevitem. Zadosti je bilo vprašanj v mojem življenju. Kot bi bil znanstvenik, kateri ima en sam namen. Še kako prekleto se zavedam svojih zmožnosti in limitacij. Zavedam se, da lahko naredim prav vse kar bi si poželel. Lahko sem prijeten ali zloben. Lahko dajem življenje ali pa ga vzamem. Odločitev je enostavna in lahka. Ni vprašanje. Ni odgovor. Je odločitev. Moja osebna strast. Moj boj za obstoj.
Pogledujem za ljudmi. Opazujem njihove reakcije in interakcije. Z zanimanjem se poigravam z mislijo, kako bi bilo, če bi lahko za trenutek podoživel njihov svet. Vsaj za trenutek oplazil njihova čustva. Se nahranil z njihovo dobroto. Jim poskušal odvzeti njihove skrbi. Jih samo stisnil in objel. Kot, da je zadnjič. Kot, da sem edini takrat, ki bi lahko razumel njihovo stisko.
Že dolgo obstaja ta nenehna želja, da bi nekdo potreboval mojo besedo, dotik, žalost in srečo. Da bi ta oseba dojela, kako dejansko funkcioniram. Da bi vedela, kaj me žene naprej. Kaj me naredi takšnega, kot v tistem trenutku sem. Imel sem izjemno srečo, da sem spoznal čudovito osebo, katera mi je pokazala kdo sem in kdo nočem biti. S svojo prikrito sramežljivostjo mi je prvič uspelo doseči, da sem bil popolnoma miren. Brez misli v glavi. Brez nepotrebnega analiziranja in siciranja misli. Mislim, da bom pogrešal ta občutek. Vem, da ga bom. Vendar, če mi je zapisano takšno življenje ga moram sprejeti in tudi sam dojeti na pravi način.
Ljudje so, čeprav ne delujem tako, meni najbolj pomembna sreča v mojem življenju. Resnično z žalostjo sem se začel zavedati, da jih jemljem za samoumnevne. Da se oddaljujem od njih pa tako rad bi jih sprejel v svoje življenje. Težko je biti sam med vsemi temi ljudmi. Težko je biti osamljen, ko imaš ob sebi ljudi, ki veš, da te spoštujejo, vendar ne znaš slišati njihovih kritik, katere so predvsem dobrega namena.
Ravnokar sem se spomnil tistih oči. Pogled, ki popolnoma prodre vate. Te naredi tako šibkega, da bi najraje umrl od samega straha, da spozna tvoje slabosti. A na drugi strani te sleče vseh tvojih balastnih laži o sebi in te objame z nekakšnim pritajenim toplim občutkom. Sem resnično potreboval toliko let, da sem spoznal ta občutek? Načeloma se ne sramujem samega sebe, vendar tokrat sem potreboval spodbudo.
Zapiram se vase, kot da je to edini izhod. Ne pokažem se v pravi obliki. Kot kameleon se sprehajam po ulicah. Brezbrižno in samosvoje ponavljam svoje misli v glavi. Domišljam si in iščem izhode iz situacije, katera nima izhoda. Je samo želja. Počutim se kot žival. Skromno vendar z ljubeznijo želim hoditi po poteh svojega življenja. Mislim, da nujno rabim spremembe. Da potrebujem ljudi. Okolico, ki me ne bo ovirala. Katera ne bo pričakovala čudežov od mene. Mislil sem, da v moje življenju obstaja samo logika, matematika, alkohol. Resnično zmotno mišljenje o lastnem življenju. Mar ne? Pravilno sem napovedal letošnje leto. Napovedal sem, da bo leto sprememb. In te se odvijajo. Čeprav neslišno, nekatere samo močno v meni. Vendar se. Igral se bom s tem. Našel eno primerno rešitev za te probleme. Mislim, da mi bo uspelo.
Sedaj ne potrebujem več verzalk, da povem kaj si mislim. Ne rabim dileme, da lahko izrazim tisto kar želim. Rabim samo malo pravega kvalitetnega časa sam s seboj. V upanju seveda, da se mi pridružijo pravi ljudje.
