Pojdi na vsebino

Razum

Rad bi živel dolgo in polno življenje. Pa je včasih tako brezizbežno vse. Se strinja z mojo ponudbo, ko se ponudim sam. Se noče in noče strinjati z besedami otopelega moža. Iščemo srečo in potrditev. V svetu prevar in zarot. Iščemo ljubezen in poskušamo ponujati ideje. Čeprav čutno, se marsikdaj zazdi situacija tako neznosna. Bolečina in strah. Zavrnitve. Človek se vpraša, kaj mu sledi. Poskušamo dokazati lojalnost. Poskušamo se dokazati a ljudje enostavno ne uvidijo vsega tega. Še vedno isto ravnajo z nami. Nič sprememb, ničesar več.

Edino kar ostaja je vztrajanje, pa četudi sedaj z znanjem, da nikoli ne bo drugače. Da bomo vedno drugi. Naslednji. Zadnji. Počutim se, kot bi pel karaoke. Samo slabo zapeta življenja drugih. Ničesar drugega. Moje življenja pa stigma. Občutek pada. Samozavest je močno ranjena. Srce zastane. Vse obstane. Potrudim se, da bi pozabil vse. Da bi samo za trenutek bil to kar sem. Pa zakaj ves ta drud, če me nihče noče takega. Kaj bi naj si mislil ob vsem tem? Kako naj se počutim, ko občutim vso to bolečino. Ko se poskušam sprijazniti z bolečo resnico.

Oh Bog, pomagaj mi razumeti. Da dojamem, kaj ne delam prav. Pomagaj mi, da razumem razumno, če v vsem tem razumu sploh kaj razumnega je.

Obrazi in maske. Nekako postajajo del mojega življenja. Del mene. In projekcija je postala tako trdoživa in resniča, da ne ločim dobrega od slabega. Tako močno občutim vse te iluzije, da hkrati postajam nem, gluh in hkrati slišim in vidim. Močno se poprimem za steber. Brez vednosti, da sploh potrebujem podporo. Plavam v vsem tem sam. Lepota izginja s slehernim zamahom. Ostaja samo še borba za golo preživetje. In vse tisto, kar naj bi predstavljalo užitke se spreminja v boj za obstanek.

Zdi se mi, da ni več ničesar v meni, kar bi vam lahko predstavil. Zdi se mi, da več nisem. Da je izginila tudi plehkost. Nočem vas izgubiti, vendar mi pokažite vsaj malo zaželjenosti. Da ne pozabim, da sem.

Odpiram pisma in prebiram besede. Izgubile so čar. Izgubile se v času. Odšle in za seboj pustile samo črke, katere ne razumem več. Vsa moja žrtvovanja se zdijo sedaj neumna. Vsa moja žrtvovanja se zdijo sedaj samo še napačna. Izgubil ljudi in na koncu koncev izgubil tudi samega sebe. Sedaj sramotno pogledujem v ogledalo. Prazen obral. Žalostne oči. Ni več isker.

Razumno se lotevam sedaj svojega življenja. Izgleda, da bom moral biti sam sebi zadosten. Da ljudje okoli mene razumejo samo moje maske. In tudi teh več ni. Razgaljen in ranljiv. Preklet naj bo ta planet. Pozabil bom na občutke preteklosti. Ko sem še imel želje. Pragmatično sedaj nastopam tukaj pred vami. Tisto, kar mi je prirojeno. Analiziram sebe in vas. Pozicioniram se v svet. Ločujem izkušnje in občutke. Ne smem si pustiti biti drug, naslednji, zadnji. Vsekakor mislim, da si tega ne zaslužim. Najsibodi so moji grehi še tako okrutni.

Iskal sem vmesno pot. Da bom kar se pričakuje od mene. Pa izgleda, da zame ostajajo smo še ekstremi. Situacijska komika na moj račun. Nezaželjen in neodobravan. Nakljub temu, da iščem svobodo sem našel ujetništvo v samemu sebi. Znašel sem se na razpotjih in nobenega smerokaza. Pomoči pa nikjer. Zapuščam realnost. Ponovno.

Izhod

Ubijam en sam trenutek v sebi. Vsa potlačena čustva in potlačene lastnosti so sedaj priplavala na površje. Včasih svobodno bitje, sedaj ujetnih v kletki. Ljudje se me bojijo in jaz se bojim ljudi. Potrebno bo odditi stran in pozabiti na realnost. Morija v meni počasi jemlje mojo dobroto, prizanesljivost predvsem pa zaupanje.

Sanjam o lepšem dnevu. Sanjam o svobodi. O prevladi lahkotnosti in neodvisnosti. Lažem si v obraz, da je to zadnja pot, in da bom po vsem tem samo še drugačna oseba. Srce nosi kamen. Tišči in pritiska name. Poskušam se ga osvoboditi. Kako naj verjamem in ne razčlenjujem, če pa me ljudje navkljub zaobljubam izdajo in prizadanejo tisto kar najbolj boli. Kako naj bom miren in lahkoten?! Kako?

Tudi jaz potrebujem samo čas in sigurnost. Da zaupanje ponovno zraste. Da muhavost pozabim in verjamem na besedo. Hočem videti kdo ta oseba je. Je mar vse samo kringa in igra? Je mar to samo razdvojenost in neodločnost kam. Sem manj pomemben kot pa ostali. Sem manj pomemben od lagodja in iger?

Upam, da temu ni tako. Zaupanje še ostaja. Pokaži mi, da je resnično!

Svežina jutra

Ura je zgodaj zjutraj. Še vedno posedam za računalnikom in pišem vrstice in vrstice kode. Zlagam logična zaporedja v smiselne enote. V algoritme katere še razumem. Prižgem cigaret in se naslonim nazaj. Hrbet se močno oprime stola. Vdihnem dim in zaprem oči. Glasba v ozadju je otožna. A vendarle polna ritmičnih presenečenj. V daljavi glas. Vzet iz teme. Globok in mamljiv. Močna aroma tobaka v zraku. Sistematično izklapljam organizem in samo še diham. Koncentracija je sedaj na višku. Izgine vse. Ni več ničesa. Ne strojev okoli mene. Tudi algoritmi so sedaj preteklost. Samo jaz in moje prečiščene misli. Samo jaz in bela stena občutkov. Čutim drgetanje lastnega telesa. Entuziazem v celicah počasi prehaja v občutek evforije.

Zunaj se že oglašajo ptice. In uspe jim preglasiti glasbo. Skozi odprto okno priteka v prostor svež jutranji zrak. Hladen a tako zelo prijeten. Polni dušo z novimi upi. Kot bolezen se širi v meni. Osvaja želje po koncu in osvaja ideje o propadu. Vsega vrednega, vsega zanimivega.

V radovednosti pogledujem skozi to odprto okno. Želim čutiti žarke. Želim občutiti bolečino spoznanja, da lahko začnem znova. Kave ni več. Zmanjkalo želje po poživilih. Želim samo ta zrak. To prečudovito poosebitev celotnega sveta. Lačen vsega kar čaka. Sit preteklosti. Sit ljudi, ki so lačni preteklosti. Žalosten, ker jih zapuščam. Srečen, ker me sopotniki že čakajo. Danes.

Ustavljam bitke in vojne. Preveč žrtev je bilo in premalo naslade, da bi napolnilo mojo temačnost. Preveč zlorab in premalo utehe, da bi lahko vsaj užival v tem. Ne čutim več sveta. Ne čutim bitja srca družbe. Mrtvo in nesmiselno godrnjanje. Jezen nad vedno novimi spoznanji ljudi. Vedno novimi razsvetljenji. Vedno novimi kompliciranimi razlagami. Ostajam tiho. Spoštujem včerajšnji pogovor z neko osebo. Bila je kratka in jedrnata. Spoznanja so bila argumentirana in imela so trdne temelje. To želim. Ne pa pač samo novih blodenj in laži o sreči. Mar sreča je konzumirana vedno kadar so naše oči slepe.

Upanje je vedno večje in večje. Raste, kot raste nadutost samega življenja. Omogočanje samomorilskih želj in iskanje pretežno samega sebe v vsem univerzumu patetike.

Pribljižujejo se prvi žarki in prihaja petek. Pogovor in debata z samim seboj in osebo, katera razume pomen mojih besed. Čeprav so dolge in včasih neskončne imajo vedno pomen. Pa najsibodi so med seboj še tako nekoherene in na prvi pogled neumne.

Nikoli ne priznam porazam. Nikoli si ne dovolim biti poražen. Vsa moja moč dviguje med žarke vse ljubeče misli in simpatične pripetljaje. Četudi izgledam zlomljen, to redko kdaj sem. In ravno takrat tega ne pokažem. Raje se ne slepite, da poznate sami sebe, ker je lažje živeti, kot pa razumeti odgovor na to vprašanje.

Želim si, da se temačnost ustavi vsaj za nekaj ur. Potem bom zopet lahko verjel še v kaj drugega kot pa samo v golo spoznanje, da nimam odgovorov na nobeno svoje vprašanje. Da nimam navezujočih se vprašanj na katerikoli odgovor. Sem zakompliciran? Mogoče sem samo iskren sam s seboj in ne iščem lažnih utopičnih bodal, katera bi me kasneje kakopak ranila.

Sveže jutro naznanja, da nekdo misli nate. Da! Prav nate misli in ti želi povedati, da si lahko drugačna oseba. In, da s tem, ko korakaš naprej postajaš lačna in sita. Postajaš jaz. Postajaš sama sebi vendeta. In naenkrat nisi več odvisna od obsojanj in kritik. Zadihaš ta zrak z menoj in pogleduješ za temi prelepimi žarki. In čakajo naju, da si jih resnično želiva videti in zaužiti.

Vsak človek je zase svet

Razmišljam o preteklosti. Na implikacije katere pustijo dejanja. Na ljudi, kateri so prišli v moje življenje in na ljudi katere sem na žalost izgubil. V sebi skoraj vsak trenutek občutim tisto bridko bolečino. Tisto bolečino, ki potihem uničuje mojo čutnost. Zaradi katere marsikdaj grešim in naredim napake. Ker se kdaj pa kdaj enostavno ne znam soočiti sam s sabo. In si ne upam priznati svoje človečnosti. Svojih hib in pa tudi tistih pozitivnih lastnosti. In bledo samo stojim tam. Sredi družbe. Vsi delujejo, kot da imajo dodelane cilje. Pa na koncu po tehtnem premisleku le dojamem, da sem med redkimi, ki dejansko ima cilj. Pa čeprav to stanje zavesti traja le delček sekunde. Mi pa tisti trenutek pomeni veliko. Me razbremeni in mi vnese novega upanja.

Ljudje me vidijo vsak na svoj unikaten način. Vendar poznajo me pa ne. Kako vendar naj me poznajo, če niti ne poznajo samih sebe. Vse kar vedo o sebi je mogoče kako bodo reagirali na določene situacije, karo odgovorili na določena vprašanja. V večino primerih gre le za v naprej zrežirano igro od katere uspešnost je odvisna samo kako dober igralec si. Od katere je odvisno samo kako daleč želiš iti. Zato je boleče spoznanje, da v trenutni družbi ni prostora za drugačnost. Se je ne sprejema in se je ne odobrava. Samo v krikih lahko opazujem in tlačim vse svoje ekscentrične kvalitete. Vsa svoja razmišljanja.

S strahom sedaj potujem po tej poti spoznavanja. In si želim na trenutke samo samote, ker je to edina pot na kateri ne prizadanem nikogar. Vendar navkljub vsem argumentov še vedno mislim, da je ta pot napačna. In da z njo izgubimo več, kot pa pridobimo.

Skozi vso živlnjenje, pa najsibodi še tako kratko, sem se naučil predvsem odpuščati in pozabljati. K tem pa tudi spada spoštovanje do zasebnosti in pravico do lastnih odločitev. Navkljub dejstvu, da se meni nekatere poteze ljudi ne zdijo pravilne oziroma bi jaz drugače reagiral na njih. Vendar kdo sem mar jaz, da bi sodil. Če sem že kontantno sojen bom ostalim pridržal te pravice in jih pustil v njihovem svetu. Dobrota je privilegij, a vendar privilegij s pogoji.

Taisti ljudje, ki znajo najbolj svobodomiselno izražati svoja mnenja po navadi najbolj lahkomiselno sodijo o ljudeh. Brez premisleka udarijo po nekom. Najsibodi po meni, mojim prijateljem, mojim znancem. In to načelno in v neverjetni samozavesti. Kdo je sedaj bolj zlomljen? Kdo sedaj manj zmeden?

Vsak človek je zase svet! In v svojem univerzumu išče svoja pravila. Išče svojo srečo. Svoja spoznanja. Je bitje neskončnih razsežnosti. Je mejnik med dobrim in zlim. Je boj na koncu sveta. In, kot bi se Dostojevski izrazil bije razkol med čustvi in razumom.

Četudi včasih izgledam šibek in nemočen imam vedno še tolike energije in življenja, da lahk postavim vse te mejnike. In odstranim človečnosti iz svojega življenja. In prizadanem ljudi, kateri si drznejo przadeti meni drage osebe.

Era

Čas, ko se človek ustavlja je že zdavnaj mimo. Iščemo vedno znova in znova izgovore, da
pretentamo čas, same sebe, ter poslednično izgubimo stik z realnostjo. Postajamo le medli
odmik od realnosti, katera narekuje trdnost, spoštovanje, željo po nečem več. V zameno pa
ne daje ničesar. Kvečjemu vzame to žalost pridobljeno skozi čas našega bivanja in jo gnete
v nam podobne vudu lutke ter s sarkastičnimi prispodobami užaljeno tolče po našem
razumu.

Bilo bi prijetjo spoznati ta blažen občutek norosti, ki bi nas osvobodil samih sebe. Čutiti vsa
čustva kot materijo. Jo varovati. Se skriti z njimi v najbolj temačen kot svojega srca in
samo biti. Se skriti tam, kamor nihče ne upa. Tam kamor nihče niti ne bi drznil pogledati.
Mogoče je to razlog zakaj ljudje postajamo vse bolj in bolj zlobni. Da obvarujemo sami
sebe. Ali pač samo obožujemo sadistično maltretiranje svojih sotrpinov.

In tako izgine nedolžnost, belina, čistost in zaupanje. Vse počasi izgubi pomen in zopet
ostanemo sami. Sredi vsega gneva poskušamo poiskati logično rešitev za svoje probleme.
Poskušamo na vso moč najti tisto pravo mešanico, zmes razlogov, da končamo dan takšen
kot je nam po godu. Pa najsibodi v laži ali pač samo prikriti resnici. Boga boječe se ponovno
zbudimo. Ustanemo in začnemo novo iteracijo naše rutine. Se niti ne požvižgamo na ostale.
Enostavno rinemo naprej. Brez vprašanj ali odgovorov potolčemo vse nasprostnike. Pa
čeprav včasih samo v naših mislih. Postajamo lovci na navidezen plen. Postajamo lovci
samih sebe. Z lahkoto udarimo ter še z večjo lahkoto ubijemo. Ne dopuščamo prostora za
kompromise, ker kompromisi pomenijo šibkost. In šibkost je zakleta beseda.

Sramotno se zavedam svojim limitacij. V žalosti in obupu se vračam nazaj. V srž svojih
odločitev. Brni in brni. Kot v panju se prepletajo te zgodbe o razkolu. Sedaj sem samo še
zunanji opazovalec. Pogledujem na vso zmedo in kaos, ki mi sedaj postaja celo smiseln.
Pričel je dobivati formo. Kompleksno strukturo, katera je hkrati razložljiva. Začenjam
razumevati samega sebe. Elementi sedaj niso več samo deli sestavljanke. Predstavljajo
veliko več. Predstavljajo najbolj zanimivo uganko življenja. Tisto, katere ni nikoli konec. In
vsa ta neskončnost je situacijo postavila v zelo zanimivo perspektivo. Uganka pa skoraj ni
več uganka. Je ena črka v mojem imenu. Je predstavljiva.

Slepil sem se, da je v življenju lahko razložiti, kar se nam dogaja. Sprejemal dogodke le
bežno. Opazil je detajle, ko so drugi opazili problem. Jaz pa sem opazil le tiste malenkosti
znotraj. Videl sem le tisto drevo, ko so drugi videli gozd. mnogokrat v dilemi zaspal, ko
nisem našel odgovora na svoja vprašanja. In navkljub moji matematično predstavi sveta se
vedno znova in znova sprašujem o problemih kateri nimajo nobene korelacije z miselnim.
Včasih jezo nad neodgovori sem sedaj zamenjal z novimi vprašanji.

Vedno bolj in bolj se mi zazdeva, da sedaj komuniciram samo še z napravami. Da sem
postal samo še vmestnik. Programatično nastavljen, da razumem le določen tip podatkov,
ker se nikakor več ne počutim dovolj sposobnega dojemati vseh teh tokov. Vseh algoritmov
med nami, ki jih tako vztrajno poskušamo zaviti v lep paket. Kot, da je kompleksnost
zamenjala enostavnost. Laž resnico in odtujenost skupnost. In iz tega se mi rojeva strah
pred izgubo meni bližnjih ljudi. Če je to samo želja po kontroli ne vem. Vem pa, da se
oddaljevanje nikoli ni dobro končalo. In občutek manjvrednosti in nezaželjenosti vedno
znova in znova rodil željo po uspehu, kateri mogoče ni bil namenjen ravno meni. Zaupanje
pa vendarle še obstaja. Še vedno verjamem v spremembe. Še vedno verjamem, da lahko
vsaj redkim osebam polepšam dan. Se jih včasih samo s spominom na njih dotaknem. In
upam, da v to verjame še več ljudi. Da se mi pridruži v iskanju tega ultimativnega
odgovora. Da skupaj uvržemo grozovite ideje te nove ere. Ter, da skupaj premagamo te
strahove.