Rad bi živel dolgo in polno življenje. Pa je včasih tako brezizbežno vse. Se strinja z mojo ponudbo, ko se ponudim sam. Se noče in noče strinjati z besedami otopelega moža. Iščemo srečo in potrditev. V svetu prevar in zarot. Iščemo ljubezen in poskušamo ponujati ideje. Čeprav čutno, se marsikdaj zazdi situacija tako neznosna. Bolečina in strah. Zavrnitve. Človek se vpraša, kaj mu sledi. Poskušamo dokazati lojalnost. Poskušamo se dokazati a ljudje enostavno ne uvidijo vsega tega. Še vedno isto ravnajo z nami. Nič sprememb, ničesar več.
Edino kar ostaja je vztrajanje, pa četudi sedaj z znanjem, da nikoli ne bo drugače. Da bomo vedno drugi. Naslednji. Zadnji. Počutim se, kot bi pel karaoke. Samo slabo zapeta življenja drugih. Ničesar drugega. Moje življenja pa stigma. Občutek pada. Samozavest je močno ranjena. Srce zastane. Vse obstane. Potrudim se, da bi pozabil vse. Da bi samo za trenutek bil to kar sem. Pa zakaj ves ta drud, če me nihče noče takega. Kaj bi naj si mislil ob vsem tem? Kako naj se počutim, ko občutim vso to bolečino. Ko se poskušam sprijazniti z bolečo resnico.
Oh Bog, pomagaj mi razumeti. Da dojamem, kaj ne delam prav. Pomagaj mi, da razumem razumno, če v vsem tem razumu sploh kaj razumnega je.
Obrazi in maske. Nekako postajajo del mojega življenja. Del mene. In projekcija je postala tako trdoživa in resniča, da ne ločim dobrega od slabega. Tako močno občutim vse te iluzije, da hkrati postajam nem, gluh in hkrati slišim in vidim. Močno se poprimem za steber. Brez vednosti, da sploh potrebujem podporo. Plavam v vsem tem sam. Lepota izginja s slehernim zamahom. Ostaja samo še borba za golo preživetje. In vse tisto, kar naj bi predstavljalo užitke se spreminja v boj za obstanek.
Zdi se mi, da ni več ničesar v meni, kar bi vam lahko predstavil. Zdi se mi, da več nisem. Da je izginila tudi plehkost. Nočem vas izgubiti, vendar mi pokažite vsaj malo zaželjenosti. Da ne pozabim, da sem.
Odpiram pisma in prebiram besede. Izgubile so čar. Izgubile se v času. Odšle in za seboj pustile samo črke, katere ne razumem več. Vsa moja žrtvovanja se zdijo sedaj neumna. Vsa moja žrtvovanja se zdijo sedaj samo še napačna. Izgubil ljudi in na koncu koncev izgubil tudi samega sebe. Sedaj sramotno pogledujem v ogledalo. Prazen obral. Žalostne oči. Ni več isker.
Razumno se lotevam sedaj svojega življenja. Izgleda, da bom moral biti sam sebi zadosten. Da ljudje okoli mene razumejo samo moje maske. In tudi teh več ni. Razgaljen in ranljiv. Preklet naj bo ta planet. Pozabil bom na občutke preteklosti. Ko sem še imel želje. Pragmatično sedaj nastopam tukaj pred vami. Tisto, kar mi je prirojeno. Analiziram sebe in vas. Pozicioniram se v svet. Ločujem izkušnje in občutke. Ne smem si pustiti biti drug, naslednji, zadnji. Vsekakor mislim, da si tega ne zaslužim. Najsibodi so moji grehi še tako okrutni.
Iskal sem vmesno pot. Da bom kar se pričakuje od mene. Pa izgleda, da zame ostajajo smo še ekstremi. Situacijska komika na moj račun. Nezaželjen in neodobravan. Nakljub temu, da iščem svobodo sem našel ujetništvo v samemu sebi. Znašel sem se na razpotjih in nobenega smerokaza. Pomoči pa nikjer. Zapuščam realnost. Ponovno.
